Če želite pri čemer koli uspeti, morate zagotovo poznati končni cilj – destinacijo. Kajne? Že Stephen Covey ( 7 navad visoko učinkovitih ljudi ) je to rekel – to je navada številka 2 – »začnite s ciljem v mislih«. Če nimate cilja, ste na poti v nikamor. Starodaven filozof Seneka (49–62 n. št.) je rekel: »Naj bodo vsa vaša prizadevanja usmerjena v nekaj, naj bodo ta cilj v mislih .«

Morda razmišljate: "Ja, to ni nič novega in ni ravno raketna znanost", ampak naj vas vprašam tole. Ali to vedno drži? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem imam za vas še eno vprašanje. Če je tako očitno, zakaj se potem mnogi od nas trudimo doseči cilj, čeprav smo ga že prej opredelili?

No, ne pravim, da je »začeti s ciljem v mislih« slabo. Določena ciljna točka nam pomaga opredeliti pot, po kateri bomo poskušali priti tja. Fiksna točka nam pomaga tudi, da se ustavimo, razmislimo in vidimo, kako napredujemo proti njej. Vidimo lahko, ali delamo dobro ali zavijamo na stranpoti. Že to samo po sebi lahko pomaga pri natančnejšem uravnavanju in usmerjanju naših dejanj in prizadevanj v sedanjem trenutku.  

Ena od težav pristopa »konec v mislih« pa je, da lahko ta cilj vztrajno ugrabi našo pozornost. Posledica tega je, da smo nenehno osredotočeni na prihodnost. In ko se pojavijo težave (kar se neizogibno zgodi), smo še naprej usmerjeni v prihodnost, namesto da bi se bolj smiselno ustavili in ostali »tukaj in zdaj«. Določitev končne točke in delo po konkretni poti do nje je omejujoče. Na ljudi, ki sodelujejo pri projektu, pritiska, da se premikajo le v tej smeri, in ne omogoča fleksibilnosti, ki je potrebna v kompleksnem procesu razumevanja misli, izkušenj in učenja ljudi.  

Toda tisti, ki sprejmejo naravne premore za razmislek, bodo pogosto doživeli novo razsvetljenje, kot je spoznanje, da je alternativna pot bolj optimalna od tiste, po kateri ste. In pogosto obstaja več poti – nekatere bolj barvite kot druge. VENDAR, če si še naprej nadevate kljuke in hitro napredujete skozi te naravne učne trenutke, nadaljujete po neoptimalni poti, ki zahteva veliko časa in truda ter vam izsesa navdušenje. Po drugi strani pa je dopuščanje več svobode manj obremenjujoče, bolj prijetno, bolj prilagodljivo, saj se odkrijejo slepe pege in stopite na to čudovito bogato ozemlje preobrazbe. 

Kako se to torej nanaša na usposabljanje IMG-jev? 

Pogosto nas prevzame končni cilj, ki nas ugrabi in nam preprečuje, da bi resnično dosegli naravne transformativne točke vpliva naših pripravnikov. Da, imeti morate končni cilj – (na primer, da jim pomagate prebroditi vse zahteve MRCGP, npr. AKT, RCA/CSA, ePortolfio, WPBA itd.), vendar pravim, da ne smete pozabiti na pot! Ko pridejo naravni trenutki »novega razsvetljenja« – ne pozabite se ustaviti, začasno ustaviti, raziskati in razumeti, preden nadaljujete. Še vedno pridete do konca – vendar lahko na poti naredite tudi transformativne izobraževalne spremembe. In oboje se med procesom uči.

Na tej seji bomo raziskali nekaj stvari, ki jih lahko storite, da postanete transformativni učitelj, in hkrati pomagate IMG-jem, da »skočijo skozi obroče«. Raziskali bomo tudi kulturo in raznolikost, jo primerjali z vašim trenutnim pogledom na svet in videli, kako se razlikuje. Pridružite se mi in preprosto raziskujmo.